Razvoj tržnih odnosov v postsovjetskem prostoru je povzročil potrebo po dokumentih, ki so pospešili izračune poslovnih subjektov. Eden od njih je bil račun za plačilo in račun, na podlagi katerega se plačujejo blago in storitve. Postali so sestavni del sodobnega poslovnega prometa, saj so dejansko prejemki dolgov.
Kako deluje račun za plačilo?
Izdajanje takšnega računa je postala tradicija v odnosih med prodajo in nakupom med podjetji in podjetniki. Njegova centralna oblika ni bila odobrena. Zato ga lahko družba, ki izda tak dokument, izvrši na svoji pismi. Vsebovati bi moral podatke o plačilu podjetja, ki prodaja blago ali storitve. Prodajalec določi obseg teh podrobnosti po svoji presoji.
Primer računa za plačilo
Poleg tega lahko račun vključuje:
- Polno ime prodajalca, njegov davčni in bančni podatek.
- Poštna številka, naslov in dejanska lokacija prodajalca.
- Telefoni, faksi, e-pošta.
- Številka računa in datum izdaje.
- Izraz, namen in pogoji plačila računa.
- Podpisi direktorja in računovodje ter pečat podjetja.
Tak račun omogoča, da kupec (plačnik) nakaže sredstva, navedena na računu, za plačilo blaga (storitev), navedenega na računu. Uporablja se tudi za polog. Račun za plačilo ni obvezen dokument za prenos sredstev. Običajno navede obdobje, v katerem se lahko izvede plačilo. Izpisuje se predvsem za plačilo akontacije, niso pa zapisane v prodajni knjigi.
Vendar ima tak račun pomembno funkcijo, ki vpliva na vzpostavitev popolnih poslovnih odnosov med partnerji. Deluje kot predlog za sklenitev posla v primeru, če sporazum kot ločen dokument, ki opredeljuje pravice in obveznosti strank v poslovnem poslu, še ne obstaja. Če navaja vse bistvene pogoje, ki jih navaja civilno pravo, potem se ta dokument lahko šteje za ponudbo. Seveda mora vsebovati številke računov in druge bančne podatke prodajalca, pa tudi seznam blaga in storitev, ki jih je treba plačati, njihove stroške in količino.
Plačilo računa pomeni sprejetje ponudbe prodajalca. Tak plačani račun z znaki ponudbe pomeni, da je bila transakcija med strankami sklenjena, kljub temu da o tem ni bilo ločenega dogovora. Račun se lahko oblikuje za plačilo v kateri koli valuti, ki je strankam všeč. V tem primeru je treba upoštevati zahteve davčne zakonodaje. Plačnika davka zavezujejo, da obračuna DDV na stroške blaga, storitev ali dela. Za plačilo kupcu predloži račun z obračunanim davkom, katerega znesek je naveden v posebni vrstici. Treba je opozoriti, da znesek, ki ga je treba nakazati, vključuje DDV. Če prodajalec ni dolžan plačati tega davka, mora biti na računu zapisano, da znesek DDV ni vključen.
Davčni instrument
Da bi potrdili, da je bilo blago dejansko odpremljeno ali je bila storitev opravljena, se pripravi drug dokument, imenovan račun. Navede stroške dobavljenega blaga ali opravljene storitve, opravljeno delo, ki ga je poslal kupcu, potem ko je prevzel pridobljeno blago na uveljavljen način.
V Ruski federaciji koncept takšnega računa in način njegove uporabe določa davčna zakonodaja. Ugotavlja, da je račun samo za namene DDV. Ugotovljeno je bilo, da bi moral biti dokument strogo opredeljene vrste in ga pripravi gospodarski subjekt, ki je dolžan plačati davek v proračun. Ta račun deluje kot dokumentarna podlaga, v skladu s katero kupec odšteje znesek tega davka, ki ga je predstavil prodajalec. Ruska zakonodaja dovoljuje možnost izdaje elektronskega računa po posebnem postopku.
Ne glede na vrsto računa mora imeti:
- Ime in podatki o dobavitelju in kupcu.
- Seznam odpremljenega blaga, storitev (gradenj).
- Cene in stroški blaga (storitev).
- Davčna stopnja in znesek DDV.
- Druge potrebne informacije.
Prodajalec in kupec morata podatke o izdanih in sprejetih računih vnesti v posebne revije. Izdani dokumenti so vpisani v prodajno knjigo, sprejeti dokumenti v nakupno knjigo. Prodajalec ima pravico, da ne izda takšnega računa nasprotni stranki, ki ni zavezanec za DDV. Pred tem se morata stranki o tem sporazumeti v pisni obliki. Pri pripravi primarnih dokumentov s takim partnerjem mora prodajalec v njih navesti znesek davka, kupec pa to stori pri izpolnjevanju plačilnega naloga. Prav tako se takšni računi ne izdajajo v primerih prodaje blaga ali storitev državljanom.
Poslovni subjekti, ki so oproščeni plačila DDV, plačujejo račune, kadar so davčni zastopniki ali posredniki. V takih primerih sami vložijo davčne napovedi in svoj znesek vplačajo v proračun. V računih, ki jih izdajo, znesek davka ni razporejen. Dokumenti morajo biti označeni z „Brez DDV“. Da ne bi prišlo do napake pri obračunavanju stroškov in dohodka, je mogoče uporabiti drug dokument z dodeljenim zneskom tega davka. Na primer izpisek banke ali potrdilo o prodaji.
Začutite razliko
Kljub temu, da se oba računa izvajata za eno poslovno transakcijo, se bistveno razlikujeta po pomenu.
- Račun, namenjen plačilu kupca, je dokument, ki slednji predstavlja podlago za nakazilo denarja prodajalcu. Za to vsebuje potrebne podrobnosti in označuje blago (storitve), za katero se izvede plačilo. Računovodja potrdi račun z glavo kupca, ki daje dovoljenje za plačilo.
- Funkcija računa je odraz davčnega obračuna DDV na transakcijo, povezano s prodajo blaga ali storitev po pogodbi. Izvesti ga je treba, ko je blago dobavljeno na podlagi pogodbe, kar mora potrditi tovorna lista. Pri opravljanju storitev ali opravljanju dela je potrditev dejanje njihove izvedbe. Na podlagi tega računa se znesek DDV sprejme za pobotanje. Napake pri izdaji računa so polne davčnih sankcij.
- Račun za plačilo se izda v obliki, ki ustreza poslovnim partnerjem. O njegovi uporabi ni nobenega regulativnega poročanja..
- Zahteve za račun so določene z zakonom. Gre za strog poročevalni dokument, predložen davčnim organom..
- Tradicije poslovnega obtoka od prodajalca zahtevajo, da na plačilo natisne svoj račun.
- V predpisih ni predvideno, da na računu obstaja pečat..
